Stric Ivan razločno čuti božajoče prelivanje med razkrečenimi prsti. Ljubkujoče mrzlo gibanje, ki mu oblizuje prste in zapestje in mu omogoča slediti z doslednostjo slučajnemu domisleku. In če si zaželi dima, si s prosto roko poišče tobak in si z veščino uklenjenca zvije cigareto. Nekaj truda ima s tem, nekaj več s škatlico vžigalic, toda prsti se gibljejo brez naglice, lagodno in vešče kakor pri enorokcu. Tako leži z desnico v tolmunu, s kolenom pritegnjenim k telesu, in streže svoji misli. Kadi. Nad njim se vzpne las modrikastega dima, dvigne se skoraj navpično, ker je na Barju pozno poletje brez najrahlejše sapice...